Maj 09

Sodelovanje je eden od pokazateljev razvitosti tudi v zdravstvu

Vrednote povzemajo želje in višje cilje, h katerim stremimo, in ki nas motivirajo, zato je razumljivo, da je njihovo poimenovanje pravzaprav precej dvoumno in marsikdo za določeno besedo razume precej različne prakse. Kaj pomeni biti pošten oz. nepošten? Če vsi kradejo, je pošteno, če tudi jaz?

Politika in njeni akterji nas tako po volitvah pogosto razočarajo, saj s svojim vedenjem po nastopu na oblast kažejo popolnoma drugačno razumevanje vrednot, kot smo jih razumeli iz njihovih nastopov v predvolilnih bojih. Podpiranje moralne drže v teoriji je eno, a z odzivom v konkretnih situacijah, kot je nedavni napad zahodnih sil v Siriji, vidimo, kako dejansko kdo razume npr. moralo. Predvsem za novince v politiki je lažje govoriti načelno in se deklarirati kot pošten, moralen in tako naprej. A soočenje s prakso po volitvah prinese realne pritiske, ki jih zdržijo le tisti, katerih osebne vrednote se dejansko ujemajo z deklariranimi. Zato do neke mere podpiram  zanimanje javnosti za zasebno življenje politikov, v katerem iščejo potrditev javne predstavitve.

Ujemanje osebnih vrednot z vrednotami poklica in organizacije, v kateri delamo, je pomembno v vsaki dejavnosti, še posebno pa  tam, kjer smo uporabniki izdelkov oz. storitev posebno ranljivi in izpostavljeni. Recimo v zdravstvu. Tako zdravniki kot lekarnarji imamo na primer kodeks etike, ki predstavlja neko vrednostno vodilo, kako se vesti oz. odločati. In prav vsak posameznik naj bi se pred odločitvijo za dejavno udejstvovanje v teh poklicih taki etiki osebno zavezal. Kar precej nedvoumno kaže, da je potrebna več kot le diploma, da smo v teh poklicih dobri. Dobro je, da za razliko od vsebinskih znanj in veščin, lahko pripadnost poklicu na nivoju vrednot prepozna vsak, če le malce pozorneje opazuje dejansko vedenje posameznikov oz. prakso zdravstvenih organizacij. Če naš zdravnik v ordinacijo redno zamuja, ko prihaja iz odmora za malico, nas ne bo prepričal, da ga v resnici skrbi naše zdravje. Prav tako birokratsko izpolnjevanje zahtev zavarovalnice lekarnarja ne uvršča ravno med zgledne poklice v zdravstvu.

A tudi če poletimo iz žabje perspektive uporabnikov zdravstvenih storitev v ptičjo perspektivo snovalcev in upravljalcev zdravstvenega sistema pridemo do popolnoma enakih zaključkov. Tudi vede o organizaciji dela namreč obravnavajo vpliv različnih motivacijskih faktorjev, vrednot in vedenja na njihovo uspešnost. Gre za več kot le teoretiziranje in akademsko razpravo. V uporabi so različni modeli, ki na podlagi omenjenih kazalcev posamezne organizacije uvrščajo na različne stopnje razvitosti. Tako zaprtost različnih oddelkov znotraj organizacije kaže na nižjo stopnjo razvoja za razliko od procesne organizacije, kjer različne enote stalno sodelujejo med seboj pri obravnavi tekočih zadev. Na primer v bolnišnicah poznamo zdravstvene time, ki sodelujejo pri obravnavi bolnikov. Vsakdo v timu iz svojega vidika, npr. prehranskega, fizioterapevtskega, farmacevstkega, kirurškega, osvetli težave, tveganja in možne rešitve, med katerimi potem izberejo nabor najprimernejših za konkretnega bolnika. Zapiranje v posamezne oddelke in delitev del in nalog tako ni le zastarela, temveč za bolnike nevarna in celo življenjsko ogrožujoča. Spomnimo se samo medijsko odmevnih primerov iz Kliničnega centra v Ljubljani, v katerih se nihče ni čutil krivega za katastrofalne razmere npr. na pediatriji. Ker je ravno osebna odgovornost  z jasnim navajanjem imen in priimkov značilnost procesne organizacije, nam je jasno, da v UKC zaenkrat niso organizirani na tak način. To pa je pravi izziv za tamkajšnji management.

A ko govorimo o sodelovanju, je pričakovati, da bo javnosti najbolj vidno in za bolnike zelo pomembno sodelovanje preko zidov posamezne organizacije. V našem zdravstvu poznam kar nekaj takih primerov. Recimo, ko lokalna lekarna z zdravniki v bližnjem zdravstvenem domu išče rešitve za težave, ki jih prinaša e-recept v praksi. Niso se prepustili »jamranju« nad državo, ampak so prevzeli odgovornost za reševanje konkretnih problemov. Pozitivna so tudi srečanja izvajalcev in uporabnikov različnih pristopov k zdravljenju, kot je bilo npr. zadnje srečanje Združenja za homeopatijo v prostorih Mestnega muzeja v Ljubljani. O težavah in tveganjih v nosečnosti so namreč spregovorili tako zdravniki homeopati, kot tudi lekarnarji homeopati, uporabniki njihovih storitev, pa tudi zdravniki klasične, alopatske medicine. Vsak je s svojega zornega kota dodal argumentiran kamenček v mozaik medsebojne pozitivne komunikacije kljub različnim pogledom. V vseh primerih sodelovanja različnih organizacij pa je opaziti, da je to mogoče šele takrat, ko imajo po eni strani vsi sodelujoči skupen cilj, to je dobrobit uporabnikov oziroma bolnikov, po drugi strani pa obstaja zavedanje vsakega udeleženca, kje so njegove omejitve.

Prav mera zdrave samokritičnosti in samozavesti je namreč podlaga za medsebojno spoštovanje, ki omogoča pozitivno naravnanost k bolniku in ne osredotočenosti na lastno pomembnost posameznih izvajalcev in borbe njihovih egov. Vsi primeri sodelovanja v zdravstvu, ki jih sama poznam, so zato po mojem mnenju predvsem odsev osebne zrelosti in pozitivne naravnanosti posameznikov do drugih. Zaradi odprtosti so sodelujoči v tovrstnih projektih sposobni prisluhniti drugače mislečim in delujočim in se vsakič znova vprašati, kje so meje. Ravno dvom in stalno preverjanje dejstev pa sta pravzaprav znanstvena pristopa. In na znanost se tako radi načelno sklicujemo, za razliko od prepričanj, ki prej kažejo na slepo vero in dogmo, ki ju prepogosto izražamo s svojim vedenjem.

A staviti na odnos posameznikov je igranje loterije. Lahko zadanemo, a verjetnost za uspeh ni prav velika. Zdravje pa ni dobitek v igrah na srečo, zato je pomembno vprašanje, kakšna je tu vloga sistema. Lahko leporečimo, da je na zelo nizki stopnji razvoja, ali pa enostavno priznamo, da razvitega sistema za sodelovanje v zdravstvu pravzaprav nimamo. In gremo od tu naprej. Sama tako ne poznam nobenih primerov sistemskega nezbirokratiziranega sodelovanja med zdravstvenimi organizacijami, ki se ga le-te lotevajo v dobro bolnikov. Upam, da sem strašno neinformirana. Bo z novo vlado kaj drugače?