V urejeni družbi je jasno, da so tudi v zdravstvu, tako kot
v družbenem življenju nasploh, pomembne različne vloge. Zato naj bi bile vse po
nekem redu zasedene. Nekateri izvajajo, drugi vodijo, tretji nadzirajo, četrti
raziskujejo, in tako naprej. Neka institucija ali posameznik ima lahko celo več
vlog, a njihov realen prevzem ne pomeni prevzem naziva, temveč prevzem
odgovornosti, da se izpelje neke naloge, doseže neke cilje, služi nekemu
namenu. Kakšne so torej pri nas vloge v lekarništvu? Iščete lahko formalne ali
pa dejanske odgovore.
V praksi tako Ministrstvo za zdravje že od osamosvojitve
naprej lekarništva ne vidi kot tvornega sodelavca v primarnem zdravstvu. Tam
pač je. Nihče se več ne spomni, zakaj, in nihče nima nobene ideje, kako bi ta
položaj izkoristil v dobro ljudi. Vsakokratni minister kot politik samo
ponavlja javnosti všečne floskule, da je treba javno zdravstvo ohraniti, kar
naj bi v lekarništvu pomenilo ukiniti koncesionarje in še naprej
protekcionirati javne zavode, ne glede na to, kaj in kako v resnici delajo. Navkljub
vsemu me je zadnja verzija Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1) navdala s
trohico upanja, da bo končno konec incestuoznih razmerij v farmacevtiki. Za
začetek bi namreč mórala osnovna morála pri nastopanju tako posameznikov
kot institucij v več vlogah izključevati konflikt interesov.
Zakon o lekarniški dejavnosti je dal JAZMP kopico novih pristojnosti za nadzor nad dogajanjem, povezanim z lekarniško dejavnostjo. Naivno sem pričakovala premišljene dejavnosti proti zlorabi imena lekarna, začetek vzpostavitve reda pri oglaševanju, spodbujanje uvajanja sistema kakovosti lekarniških storitev. A gora se ni zatresla niti toliko, da bi se rodila miš. Mineva leto od uveljavitve zakona, JAZMP in Ministrstvo za zdravje pa nista spravila skupaj niti podzakonskih aktov. O kakršnemu koli nadzoru pa ne duha ne sluha. Ker smo farmacevti tako moralni in boljši od drugih, da nadzora ne potrebujemo? A tudi brez odgovorov gre življenje dalje.
Čeprav Slovenija ni izoliran planet brez stikov z drugimi oblikami bivanja, JAZMP podobno kot marsikatera druga nacionalna institucija še ni spoznal, da z namenom in načinom svojih omejitev prav nič ne vpliva na tuje subjekte, ki posegajo v poslovanje na ozemlju Slovenije. Oglaševanja tujih lekarn so tako bili do sedaj deležni prebivalci ob naših mejah. Leto 2018 je bilo v tem smislu prelomno, saj so nas tuje lekarne začele nagovarjati kar sredi prestolnice. Lekarniška mreža, kaj je že to?
Če slučajno še kdo ni opazil, monopola je konec. In to ne le institucionalnega, tudi poklicnega. Tako vse pogosteje naletim na zdravnike, medicinske sestre in celo psihologe, ki bi na nek »inovativen« način prodali kakšno zdravilo. Z argumentom, da to sicer javno počne kdorkoli ima priložnost priti v medije, četudi nima nobenega znanja o fiziologiji človeka. Za nameček pa se je znotraj EU uveljavil še prost pretok zdravil preko spletnih lekarn. Način našega odziva na ta dogajanja je neposreden pokazatelj zrelosti stroke oziroma njenih pripadnikov. Se bomo še naprej delali, da se pravzaprav nič tektonskega ne premika in dovolili ključnim akterjem, da ohranjajo navidezen status quo? Ali ni že čas za neko vizijo in strategijo? Kje bo lekarništvo jutri? In le zakaj ga nekateri pravzaprav nočejo?
Comments are closed.