Lekarništvo je na velikem razpotju svojega obstoja, saj se odloča, ali se bo popolnoma zlilo s proizvodnjo in distribucijo zdravil ali pa bo sposobno uspešno in učinkovito izvajati storitve prve uradne strokovne obravnave slehernika naše družbe v loku od samozdravljenja do zdravljenja s pomočjo zdravnika oziroma terapevta. V tem širokem razponu možnosti se seveda razlikujejo potrebne kompetence za uspešno strokovno delo, tako po področjih kot po zahtevnosti znanj. Pri čemer je vsak farmacevt izzvan z izjemno široko ponudbo informacij, znanj, veščin in stališč, kot se za današnji čas že skoraj spodobi.
Kdo in po kakšnih kriterijih izbira izobraževanja za lekarniške farmacevte? Kako zavestna je izbira, koliko je racionalna za posameznika in kako podpira obstoj in razvoj lekarne v prihodnosti? Gre za zahtevna vprašanja, na katera bi morala imeti svoje odgovore vsaj vodstva lekarn, če ne že vsak lekarniški farmacevt zase. Uporabniki storitev pa bi morali obravnavo tovrstnih vprašanj prepoznati v kazalcih kakovosti posamezne lekarne kot podpori njenega deklariranega poslovnega modela.
Ne glede na izbrani poslovni model lekarne pa je za vsako lekarno še vedno ključen proces izdaja zdravil, tako na recept kot brez njega. Na tem področju smo dosegli v naši družbi visoke, tudi uradno deklarirane* standarde pričakovanj. Da bi jih lekarniški farmacevt tudi dejansko izpolnil, potrebuje številne kompetence, med katerimi omenimo npr. poznavanje informacijsko podprte administracije vključno z e-receptom in zahtevami ZZZS, ustrezno poznavanje bolezni oziroma bolezenskih stanj, ponudbo izdelkov za zdravljenje in podporo zdravljenju, paleto informacij, ki jih potrebuje o pacientu ter sposobnost njihove interpretacije, če jih navedemo le nekaj. Nekatera potrebna znanja pridobi farmacevt že med študijem, nekatere informacije nudijo proizvajalci oziroma lokalni dobavitelji, a ključna za samo storitev izdaje je povezava vseh kompetenc, ne le znanj, v konkretni izvedbi. Kako kakovostna je izvedba, lahko merimo, z izborom kontinuiranih izobraževanj pa skušamo kakovost storitve zagotavljati.
Karierni razvoj večine lekarniških farmacevtov ni jasen niti začrtan. Ključno vprašanje je razjasnitev možnosti, ki jih lekarniški farmacevti sploh imajo. Na splošno lahko vidimo dve poti, strokovno poglabljanje svetovalnih znanj in specializacijo strokovnega področja dela na eni strani ter napredovanje na področju vodenja ljudi na drugi strani. Pri tem pa se precej zanemarja sodobne vloge v organizacijah, ki omogočajo več horizontalnih napredovanj. Sem bi lahko šteli na primer mentorstvo, vodenje posameznih projektov ipd. Ne glede na izbrano pot posameznika, pa je za dejanski razvoj kariere posameznika pomembno gonilo ocena trenutnega in želenega stanja kompetenc in sposobnost njihovega poglabljanja. Kadar se zadovoljimo s trenutnimi kompetencami, namreč blokiramo svoj razvoj.
Vedno lahko znamo več. Poleg tega pa lahko znova in znova osvajamo dodatne veščine. Najbolj napredni lahko celo izzivajo svoja prepričanja o neki temi, kar njihove kompetence resnično poglablja. Za tovrstno učenje vsekakor ne zadostuje le pasivno sledenje neki predstavitvi, ne glede na njeno formo (tekst, posnetek, predstavitev v živo). Potrebne so aktivne didaktične metode, ki udeleženca spodbudijo h globljemu učenju. Zato je smiselno, da se vsak lekarniški farmacevt sprašuje, kako ve, da ve dovolj. Ali bi lahko to znanje na nek način poglobil, če ne razširil? Kako lahko izpili svoje veščine? Je v svojih stališčih zapadel v dogmo? In nenazadnje, kako je izboljšal svoje kompetence v zadnjem letu?
Z odgovarjanjem na tovrstna vprašanja se razvoj kariere resnično šele začne. Ali pa zaključi. Vsak od nas piše namreč svojo zgodbo sam.
* Ali ste vedeli, da trenutno veljavni (je namreč v intenzivnem spreminjanju) Zakon o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17 in 73/19) določa, da je farmacevtska obravnava pacienta individualna, celovita, proaktivna, periodična in sistematična obravnava pacientov za zagotovitev njihovega aktivnega ohranjanja zdravja, preprečevanje nastanka bolezni ali poslabšanja zdravstvenega stanja, pravilne uporabe zdravil in drugih ukrepov za obvladovanje bolezni in pravočasnega vključevanja drugih zdravstvenih delavcev, ki vključuje:
- sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti z zdravnikom ali v zdravstvenem timu pri celostnem pristopu k zdravljenju pacienta, vključno s pregledom zdravljenja z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja, strokovnim svetovanjem, spremljanjem uvajanja novih zdravil in predlaganjem njihove uporabe zdravnikom,
- pregled uporabe zdravil in farmakoterapijski pregled,
- pregled uporabe izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter sočasne uporabe zdravil na željo pacienta, vključno s strokovnim svetovanjem,
- svetovanje pri samozdravljenju, ki zajema pogovor s pacientom o njegovem zdravstvenem stanju, presojo in oceno farmacevtskega strokovnega delavca oziroma farmacevtske strokovne delavke (v nadaljnjem besedilu: farmacevtski strokovni delavec) v lekarni in njegovo svetovanje,
- neodvisno strokovno svetovanje nosilca lekarniške dejavnosti pri usklajevanju zdravljenja z zdravili znotraj posamezne ravni in med različnimi ravnmi zdravstvene dejavnosti,
- sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti v komisiji za zdravila in druge izdelke za podporo zdravljenja v bolnišnicah,
- sodelovanje nosilca lekarniške dejavnosti pri kliničnih preskušanjih zdravil v skladu s predpisi, ki urejajo klinično preskušanje zdravil, vključno z vodenjem evidenc in nadzorom nad zdravili za preskušanje in za raziskovalne namene,
- spremljanje in poročanje nosilca lekarniške dejavnosti o neželenih škodljivih učinkih zdravil in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja,
- vzpostavitev in vzdrževanje sistema farmakovigilance za magistralna in galenska zdravila,
- promocijo zdravja z izobraževanjem prebivalstva o preprečevanju bolezni ter varovanju in ohranjanju zdravja.
Comments are closed.