Nobeden od mojih otrok ni prišel v javni vrtec. Zasebni vrtec ni bil izbira, ampak nuja, saj je hči recimo prišla na nekaj čez 700. čakalno mesto v ljubljanskih vrtcih. Kako je to mogoče v državi nekoč tako dobro urejene preventive in skrbi za otroka, kjer smo vse noseče ženske praktično takoj v evidenci? Nosečnost traja 9 mesecev, potem pa nam pripada 1 leto porodniške odsotnosti. Če prištejemo še dopuste, država ve skoraj 2 leti vnaprej, približno koliko otrok bo vstopilo v sistem predšolske vzgoje. In potem osnovne šole in tako naprej. Pa vendar se na vsakem prestopu v naslednji nivo sistema čudijo, koliko otrok je v nekem letniku, in na dejanski obseg niti malo niso pripravljeni ne kadrovsko in ne prostorsko.
Kdor upravlja z vsemi temi podatki, je odgovoren, da jih objavlja, a pomembno je tudi, kdo jih spremlja in kako jih interpretira na svojem področju. Podobno je tudi v drugih velikih sistemih, recimo s staranjem prebivalstva in interpretacijo tovrstnih podatkov na populaciji naših kupcev pa tudi zaposlenih. Samo od sebe se zato odpira vprašanje kadrovskega načrtovanja v javnih sistemih. Če pogledamo za primer UKCLj, kot naš največji javni zdravstveni zavod, lahko iz njihovega Letnega poročila 2018 sklepamo, da se jim starostna struktura zaposlenih ne zdi pomembna, saj ni niti omenjena. To v praksi pomeni, da bo vsaka sprememba v starostni strukturi presenečenje in da bodo ukrepi lahko samo urgentni.
Podobno velja tudi za lekarne. Kakšna je starostna struktura vaših zaposlenih danes in kakšna bo čez 5 let? Ali veste, kaj bo to pomenilo za bolniške odsotnosti, kaj za sledenje novostim in končno za produktivnost? Ali se vam bo poslovni model, ki temelji na čim večjem številu obdelanih receptov na časovno enoto, obnesel ali računate na visoko fluktuacijo? Če na ta vprašanja ni odgovorov, lahko pričakujete samo povečanje stresa, tako na osebni kot na kolektivni ravni. Podatkov o starostni strukturi zaposlenih v lekarništvu ne izpostavlja niti LZS, kar kaže, da se s tem vprašanjem niti pristojna organizacija ne ukvarja aktivno .
Vse našteto pomeni, da nismo pripravljeni na jutri. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je včeraj danes bil jutri. V praksi se to odraža v ogromnem obsegu svojih potencialov, energije in časa, ki jih trošimo na urgentno reševanje problemov, ki nas vedno bolj pogosto zalivajo z vseh strani. Za nameček so ti problemi posledica vedno bolj temeljnih in strateških vprašanj, ki imajo zelo kompleksne posledice. Kot bi se znašli v situaciji, ki ji nismo dorasli.
V bistvu pa gre za pomanjkanje kompetence načrtovanja, identifikacije in obvladovanja tveganj.
